Higiena
Morda na prvi pogled človeku ni čisto jasno, kako naj bi higiena razvijala vrednote, vendar ima lahko ta dejavnost vsestranski vpliv na samostojnost in samozavest otroka, na njegovo odgovornost do sebe in drugih ter na skrb zase. Otrok se ob uvajanju v higieno tudi uči koordinirati gibe, razvija koncentracijo, občutek za red in samostojnost ter se uči kulturnih navad.
Za učenje umivanja rok potrebujemo prav malo stvari: umivalnik, milo, brisačo in ogledalo. To imamo vsi tako v vrtcu kot doma. Tako vzgojitelji kot starši pa pri tem potrebujemo nekaj drugega, česar dandanes nimamo v izobilju oziroma smo že čisto pozabili, da obstaja: da si vzamemo čas in otroku pokažemo, kako si umije roke. Deklica na posnetku je stara nekaj nad dve leti in prav veselje je pogledati, kako temeljito in elegantno si umiva roke.
Da bi se naučili uporabljati robec, potrebujemo škatlo z robčki in koš za smeti. Deček na posnetku je star dve leti. Naučil se je lepo položiti robec na nos, poskuša pihniti vanj (kolikor mu pač uspe), dobro pa tudi ve, da mora robec po uporabi vreči v koš, preden to naredi, skrbno pogleda, v kateri predel koša se meče papir. Prav tako tudi ve, da se škatlo z robci potem lepo pospravi k steni.
Vaj z osebno higieno je še veliko, saj lahko otroke učimo tudi česanja las, umivanja obraza, zob, nog, tuširanja in tako dalje. Otrok naj vsako teh dejavnost izvaja čimbolj samostojno.
Glasba in ples
Otroci se že zelo zgodaj začnejo zavedati, kako prijetno je poslušati in se gibati ob glasbi. Ob tem pridobivajo samozavest in razvijajo domišljijo; ko plešejo z drugimi, pa razvijajo občutek odgovornosti do drugih.
V našem primeru smo združili več dejavnosti: vzgojiteljica je otrokom predstavila inštrument (harmoniko), jih povabila, naj pritisnejo na gumbe, nato pa jim je zaigrala pesem in jih povabila k plesu. Otroci se na ta način učijo tudi novih pesmi in bogatijo besedni zaklad.
Igra tišine
Maria Montessori je naletela na moč tišine nekega dne, ko je pred vrati šole srečala mamico z dojenčkom, ki je spal v maminem naročju. Prosila je, ali ga lahko poprime in odnese v učilnico. Tišina tega malega bitja se jo je še posebno dotaknila. To svoje občutje je hotela deliti z učenci. Spodbudila jih je, naj tudi sami poskušajo biti tako tihi kot ta mali dojenček, ali znajo tako neslišno dihati? Otroci so bili čisto pri miru in tiho ter jo opazovali. V sobi so slišali celo tiktakanje ure, ki ga drugače ni bilo zaznati. Bil je trenutek nenavadne tišine. Porodila se ji je ideja, da bi tako tišino poskušali poustvarjati vsak dan. Opazila je, da so vsakokrat, ko so otroci izkusili takšno tišino, bili duhovno okrepljeni.
Zakaj igra tišine?
Neprestan hrup lahko povzroča razdražljivost, nezadovoljstvo, zmedo, celo nespečnost. Vsi pa potrebujemo mir, počitek … Maria Montessori pravi, da višja raven zavedanja in občutljivost na hrup pomaga k bolj subtilnemu zaznavanju sveta. Z igro tišine je otrok pozoren na hrup okrog sebe, na hrup, ki ga naredi sam, in tudi na hrup v njem.
Tišina, ki se jo igramo, zahteva samokontrolo; kontrolo rok, nog, ust, misli … Kontrola pa gradi občutek samozavesti in neodvisnosti. Tišina spodbuja zbranost in samodisciplino. Da smo lahko čisto tiho in pri miru, je poleg samokontrole potrebna močna volja, zavedanje samega sebe in tudi dobra koordinacija gibov. Igra tišine je pomemben gradnik skupnosti.
Kako se igramo igro tišine?
Na igro tišine je potrebna priprava. Najprej otroke pokličemo v krog ali se posedemo, nato jih z mirnim, tihim glasom vodimo, da se počasi umirijo, da nadzorujejo svoje telo in so čisto tiho. Nato sledi čas tišine. Med časom, ko poteka igra tišine, lahko kaj pokažemo, zaigramo, kaj podamo naokrog, jih pobožamo, poslušamo zvoke … Bolj kot smo kreativni, raje se bodo otroci igrali igro tišine.
Ko začutimo ali opazimo, da imajo igre dovolj, z globokim osvežilnim vdihom in nasmehom naznanimo konec igre. Na koncu jih kličemo enega za drugim, da lahko odidejo …
Tišino dosežemo postopoma, s ponavljanjem vaj. S tišino dosežemo popolno umirjenost telesa in prisluhnemo notranji tišini, ki se izrazi navzven in postopoma ustvari ozračje tišine. Zavedati se moramo, da ta tišina ne služi nam kot učiteljem ali staršem, ampak otroku.
Maria Montessori pravi, da jim ta zmaga nad samim seboj naredi veliko veselja, zagotovo pa še več, če so v tej tišini slišali nekaj novega ali posebnega.
Črta – gibanje na črti in ples
Maria Montessori je opazila, da otroci zelo radi hodijo po robovih pločnika ali nizkih zidovih. V ta namen na tleh nalepimo črto v obliki elipse, ki naj ne bo preozka. Otroci se ob petju, glasbi ali ritmu gibljejo po črti. Gibanje je sestavljeno iz hoje, hoje po prstih, teka, korakanja, sonožnih skokov, skakanja po eni nogi, galopiranja, hopsanja. Na črto jim lahko postavimo različne ovire ali pa pripomočke, po katerih hodijo (različni športni pripomočki, vrv, deske, kakšna mehka podlaga, da se malo ugreza, deblo, šumeče listje…).
Skupinski ples otroku omogoča razvoj gibalnih spretnosti in ga usposablja za spoštljive medsebojne odnose z vrstniki. Vzgojitelj je tisti, ki otroku pokaže gibe, korake, koreografijo, da jih otrok ponovi. Lahko pa je otroku samemu prepuščeno, da se svobodno izrazi ob poslušani glasbi.
Otrok se vedno bolj zaveda svojega telesa, in njegovo gibanje postaja bolj koordinirano, in gibi postajajo prefinjeni. Napreduje v koncentraciji, samokontroli in samodisciplini. Ob različni glasbi razvija domišljijo in ustvarjalnost v izražanju notranjega doživljanja.
Z upoštevanjem in prilagajanjem celotni skupini razvija občutek za skupnost. Uči se ceniti drugega otroka, ki se izrazi na njemu lasten način.
Čutna pot
V predšolskem obdobju poteka aktiven razvoj čutil in učenja preko njih. Ta razvoj še bolj spodbuja gibanje. Otrok po drugem letu in pol potrebuje izpopolnjevati in vaditi nadzor svojega gibanja, zato je Maria Montessori med vaje vsakdanjega življenja umestila tudi hojo po črti.
Vzgojitelj za otroke pripravi različne, najbolje naravne materiale in jih razvrsti po tleh v krogu. Predlagamo nekaj materialov, lahko se dodajo seveda še mnogi drugi: koruza, seno, kamenje, storži, les, stiropor, volna, voda …
Da otroci lahko občutijo materiale oziroma predmete, ki jih postavimo na črto, se sezujejo. Vzgojitelj otrokom pokaže, kako se mirno hodi po črti (sam se sezuje in hodi en krog). Pokliče vsakega otroka po imenu, da začnejo s hojo. V tišini ali ob umirjeni glasbi otroci mirno stopajo po čutni poti. Hodijo toliko časa, kot želijo.
Te vaje otrokom pomagajo nadzorovati telo, razvijati orientacijo v prostoru, ravnotežje in gracioznost gibov. Poleg tega tudi podaljšajo koncentracijo, večajo samodisciplino, jih pripravljajo in urijo v poslušanju.
Ko z gibanjem zaključimo, se lahko pogovorimo o hoji na črti. Otroci izrazijo svoja doživetja, občutke in čustva. Povedo, po katerem materialu jim je bilo prijetno hoditi in po katerem ne.
Pinokio
Dejavnost, ki se izvaja na osnovi zgodbe o Pinokiu, uči otroke, naj govorijo resnico in da je treba razlikovati med resnico in lažjo. Vzgojiteljica začne dejavnost s pesmijo, ki animira otroke. Otroci seveda poznajo zgodbo o Pinokiu, vendar jim vzgojiteljica reče, naj jo pazljivo poslušajo, saj jim bo na koncu postavila nekaj vprašanj, da bo videla, če razumejo zgodbo. Na koncu vzgojiteljica in otroci razpravljajo o tem, zakaj je Pinokiu rasel nos, in otroci povedo, da zato, ker je Pinokio lagal. Vzgojiteljica in otroci nadaljujejo s pogovorom o tem, ali je prav, da je lagal; na koncu pa vzgojiteljica postavi precej težko vprašanje, kaj se lahko zgodi otroku, ki laže. Najprej mora seveda povedati, da nos raste samo v zgodbi. Otroci ne dajo natančnih odgovorov, pač pa povedo, da se lahko otroku, ki laže, zgodijo slabe stvari. Vzgojiteljica ne nadaljuje z vprašanji, pač pa pohvali otroke, da pravilno razmišljajo. Otroke je možno pohvaliti z nekaj besedami, lahko pa se da tistim, ki dobro odgovarjajo, tudi majhna darilca.